TUDI MI IMAMO SVOJO ZGODOVINO
Po ustanovitvi Rdečega križa na Slovenskem leta 1866, v Zasavju o Rdečem križu ne moremo govoriti, ker ni zgodovinskih podatkov, da bi se na tem področju odvijala humanitarna dejavnost.
Nekaj kasneje je zaslediti posamezne skupine ljudi, predvsem so bile to ženske, ki so si prizadevale za pomoč otrokom in kasneje v prvi svetovni vojni, ženskam, katerih možje so padli v vojni.
Glede na težke življenjske razmere beležimo za posamezne primere organizirane humanitarne akcije.
Ustanovljene so bile javne kuhinje za reveže, ter tu pa tam pomoč otrokom z darili v šoli.
V glavnem pa je bila stvar zastavljena na način, da so gospe iz premožnejših družin ob praznikih, najpogosteje ob Božiču, zbirale obutev, obleko, tudi priboljške za otroke in po šolah obdarovale bose in slabo hranjene šolarje.
Sicer pa razmere v Trbovljah niso bile rožnate na nobenem področju. Poslabševale so jih tudi stavke rudarjev, gospodarske krize, bolezni so se pojavljale zaradi nevzdržnih življenjskih razmer v delavskih kolonijah, v bedi, v kakršni so živeli, se je pojavljal tudi alkoholizem, ki je predvsem otroke prikrajšal za najnujnejše. V tem času so tudi v Trbovljah, tako kot na Jesenicah in nekaterih središčih na Koroškem, delovale v Avstriji izšolane medicinske sestre, svetovale, osveščale in
pomagale so kolikor se je pač dalo.
V času po prvi svetovni vojni govorimo o podatku, da je družina s plačo očeta v rudniku pokrivala le dobrih 35 procentov nujnih življenjskih potreb. Nekaj malega so si v rudarskih družinah pomagali z vzrejo prašička, kuncev in pridelovanjem zelenjave na domačem vrtu.
Humanitarne organizacije bi v tem času, če bi bile organizirane tako kot danes, imele kaj početi.
Tisti, ki so se zavedali te nujne pomoči, so bili v teh časih v manjšini in večinsko sprejeti kot čudaki.
Ne želimo si nazaj v čase, ko so hodili od hiše do hiše berači in kljub vsemu pri družinah prejeli nekaj malega hrane ali pa zasilno ležišče.
Po drugi svet ovni vojni so se stvari začele bistveno spreminjati in se razvijati. Velik zalet je na področju izobraževanja, osveščanja, prve pomoči in socialne dejavnosti pospešila Justi Gnedič, posavka, ki je po vseh hudih doživetjih v drugi svetovni vojni začela uresničevati svoje poslanstvo v Trbovljah.
Bila je partizanka, taboriščnica in kasneje čuteča humanitarka. Verjela je v pravico in poštenost, šla je novim izzivom na proti.
Rdeči križ Trbovlje je vodila dolga leta in bila pri tem delu izjemno požrtvovalna in uspešna. Vsi, ki smo jo poznali, jo imamo še danes v zelo lepem spominu.
vir: Zasavski vestnik – letniki 1951,1952 in 1954
